Evolucija kuhinj: Razvoj kuhinjskih sistemov

V 20. letih 20. stoletja je avstrijska arhitektka in oblikovalka Grete Schütte-Lihotzky oblikovala revolucionaren kuhinjski sistem, poznan pod imenom frankfurtska kuhinja, ki je zaslovela s svojo preprosto, a skrajno optimizirano in racionalizirano zasnovo. Kuhinje, zasnovane kot prave male tovarne, so sledile takrat najsodobnejšim smernicam na področju kuhinjske higiene in učinkovitosti. Ponašale so se s kopico inovativnih domislic, ki so olajšale vsakdanja gospodinjska opravila: nastavljivo stropno luč, vrtljiv stol, plinski štedilnik, odstranljiv prekat za smeti … Kuhinja je bila sestavljena iz več različnih materialov, ki so bili uporabljeni glede na svoje mehanske lastosti, npr. z namenom preprečevanja črvov je bil za vgrajene kontejnerje za moko uporabljen hrastov les, brezov pa zaradi svoje izjemne trdnosti za rezalne površine. Glavni cilj frankfurtske kuhinje je bil gospodinjam karseda olajšati fizično delo, kar naj bi posledično pripomoglo k večji neodvisnosti in enakopravnosti žensk, saj bi v optimizirani, sodobni kuhinji porabile manj časa. Arhitektka je oblikovala nekaj tisoč različic in možnih kombinacij zasnove kuhinje.

Revolucionarnim idejam oblikovanja kuhinj je sledila tudi slovenska arhitektka in oblikovalka Branka Tancing Novak, ki je leta 1954 načrtovala prvo slovensko serijsko proizvedeno kuhinjo. Tudi njena kuhinja je tako kot frankfurtska spadala pod ti. »tovarniško« ali »laboratorijsko« kuhinjo, zato jo je prav tako odlikovala skrbna racionalizacija in maksimalna poenostavitev gospodinjskih opravil. Sodobna kuhinja Branke Tancing Novak je bila sestavljena iz 18 delov, ki so se lahko poljubno kombinirali med seboj, vsi elementi razen predalov pa so imeli drsna vratca. Elementi so se z namenom, da gospodinje ne bi opravile niti enega odvečnega koraka, najpogosteje sestavljali v dva vzporedna pasova.

Danes kuhinje oblikujemo podobno, a vseeno precej drugače, saj nas sodobnost postavlja pred drugačne izzive in zahteve. Funkcionalnost še vedno ostaja izjemno pomemben kriterij oblikovanja kuhinj, pri čemer se za dosego te uporabljajo novi, napredni materiali, kot so nerjaveče jeklo ali inoks, kerrock, umetne mase in teraco. Največkrat najdemo kombinacije več različnih materialov, mesto njihove uporabe pa še danes pogojujejo mehanske lastnosti; za kuhinjske pulte se uporabljajo na udarce, temperaturo in madeže najodpornejši materiali, za fronte pa tudi občutljivejši, npr. les. Takšna sistematizacija uporabe materialov nam je dobro poznana že iz zgodovine, le da je danes v primerjavi z nekoč veliko pomembnejši izgled materialov. Značilnost sodobnih kuhinj je tudi popolna integracija aparatov, dovolj omaric za spravilo pripomočkov in veliko prostih delovnih površin, pri čemer je eno seveda pogojeno z drugim.

Če želimo razumeti ključno razliko med sodobnimi in preteklimi kuhinjami, moramo najprej razumeti spremembe načina bivanja in snovanja stanovanj. Sodobne kuhinje v nasprotju s tistimi iz preteklosti namreč niso več potisnjene v servisne prostore, pač pa postavljene v samo središče doma. To ne pogojuje zgolj oblikovne zasnove kuhinje, ampak tudi njeno umestitev v bivalni prostor. Zasnovane morajo biti tako, da se po dimenzijah, materialih, detajlih in opremi smiselno nanašajo na celostno zasnovo prostora ter sledijo gospodinjskim navadam uporabnika, skratka njegovemu načinu življenja in bivanja. Danes kuhinje torej niso več male tovarne oziroma laboratoriji – so del našega vsakdana, gradniki prostora.