Rutar in oblikovalske smernice skozi desetletja

Ker se nobeno obdobje ni začelo natanko na prelomu desetletja in se na prelomu naslednjega končalo, smo jih v časovnici na naslednjih straneh pavšalno razvrstili na desetletja. Za posamezno obdobje smo izbrali morda najbolj izstopajoče spremembe, ki so doživele velik globalni razvcet in so na nadaljnji razvoj oblikovanja pohištva pomembno vplivale.

1960–1970: SKANDINAVSKI DIZAJN

Pod imenom skandinavski dizajn razumemo oblikovanje, ki se je začelo na Islandiji, Finskem, Švedskem, Norveškem in Danskem v 30. letih 20. stoletja. S prekinitvijo zaradi druge svetovne vojne je ponovni razcvet in mednarodni prodor skandinavsko oblikovanje doživelo v 50. in 60. letih. Poimenovanje »skandinavski dizajn« izhaja iz istoimenske razstave, ki je potovala v Ameriko in Kanado med leti 1954 in 1957. Najbolj znani predstavniki smeri so bili Alvar Aalto (Finska), Arne Jacobsen (Danska), Hans Wegner (Danska) in Maija Isola (Finska).

Skandinavski dizajn je jasno prepoznaven po svoji težnji k redukciji na čiste linije objektov, interierjev in arhitekture brez dekorja v nevtralnih barvnih tonih in naravnih materialih, predvsem v lesu. Predstavniki so bili goreči zagovorniki kakovosti in obstojnosti pohištvenih kosov, saj so verjeli, da samo tako izdelani objekti omogočajo dolgoročno in kakovostno bivanjsko okolje. Bistvo njihove mentalitete je bila umetnost preprostega življena v sozvočju z okoljem in dejanskimi potrebami človeškega bivanja. Predstavniki te smeri oblikovanja so prav tako zagovarjali demokratizacijo dizajna in zavzeli stališče, da ne bi smel biti namenjen zgolj elitam, temveč da mora biti dober dizajn dostopen vsem ljudem.

V skromnosti pohištvenih kosov in urejanja interierjev se skriva poglobljen premislek o uporabnosti in ergonomskih linijah, prilagojenih udobni vsakodnevni uporabi. Velik poudarek je namnenjen trajnostnim in naravnim materialom ter mojstrsko izdelanim detajlom. Tako zastavljeno izhodišče odlikuje brezčasnost – skandinavski dizajn je star skoraj sto let, pa vseeno ne deluje niti malo zastarel, zaradi česar ostaja aktualen.

1970–1980: RADIKALNI IN SPEKULATIVNI DIZAJN

Radikalni dizajn se je razvil v Italiji leta 1966, v Firencah, z razstavo Superarchitettura, ki jo je spremljal jasen manifest. Njegovi najbolj znani predstavniki so bili Andrea Branzi, Gilberto Coretti, Paolo Deganello, Adolgo Natalini, Peter Cook, Ron Herron in drugi, zbrani znotraj skupin Superstudio, Archizoom in Archigram. Spodbujali so k provokaciji, inovativnosti in osvoboditvi od preteklosti. S svojimi osrednjimi idejami so radikalno zarezali v dotedanje razumevanje oblikovanja in hipoma postali globalno prepoznavni. Kritizirali so tradicionalne metode projektiranja in oblikovanja ter veliko spekulirali o prihodnosti: kakšna bo družba prihodnosti in kakšna bodo njena mesta ter oblikovanje. Hkrati gre za optimistično obdobje tehnološkega napredka, ki oblikovanje najbolj zaznamuje z izumom plastike.

Obdobje popolnoma prekine s skandinavsko skromnostjo in funkcionalizmom. Radikalni dizajn zavzame ravno obratno stališče, tj., da dizajn ne bi smel biti podrejen demokratičnim zahtevam, saj gre za samostojno in kreativno disciplino, katere objekti so nosilci lastnih pomenov. Oblikovalci morajo biti pri svojem delu absolutno svobodni in neodvisni. Objekti so bili v obdobju radikalnega gibanja velikokrat nosilci politične kritike, s svojo provokativno pojavnostjo pa so spodbujali k nekonvencionalnim, novim oblikam bivanja. Obdobje zaznamuje eksces barv in oblik, ki sledijo značaju sočasnega obdobja pop-arta v umetnosti. Pohištveni kosi sledijo takratnim izumom novih materialov, kot so plastika, lateks in poliuretan. Prav ti materiali so omogočili izvedbo radikalnih idej, ki jih s tradicionalnimi proizvodnimi postopki ne bi bilo mogoče materializirati.

1980–1990: VRHUNEC POSTMODERNIZMA

Obdobje postmoderznima se začne v 60. letih 20. stoletja, doživi razcvet v 70. in 80. ter se nato počasi izteče v 90. letih. Glavna maksima postmodernizma »več je več« je bila neposredna kritika modernistične maksime »manj je več«. Očitali so mu preveliko merilo in pretirarno abstraktnost, ki je bila po njihovem mnenju človeku tuja. Zato so se po svoj navdih obrnili dlje v zgodovino in dobesedno posnemali historične sloge.

Ime postmodernizem združuje več smeri, razpršenih po Evropi in ZDA ter pogojenih s sorodnimi, a raznolikimi oblikovalskimi principi. Glavni predstavniki so bili Rober Venturi, Frank Gehry, člani italijanske skupine Memphis Ettore Sottsass, Michael Graves, Nathalie Du Pasquier ter številni drugi. Gre za zelo svobodno obdobje, ki je verjelo, da je možno in sprejemljivo vse in ki je vsa dotedanja pravila oblikovanja pustilo za sabo. Skupina Memphis v Italiji predstavlja posvojitev in nadaljevanje nekaterih idej radikalnega in spekulativnega gibanja.

Glavna značilnost postmoderznima je velika pozornost, namenjena površini objektov. Ta postane poligon za eksperimentiranje s teksturami, vzorci, barvami ter oblogami iz različnih materialov. Zelo priljubljeni postanejo umetni, »fake« materiali (npr. laminat kot imitacija lesa) in pretiran dekor, ki mu danes poljudno pravimo kič. Pohištveni kosi so bili kompleksnih in vijugastih oblik ali pa sestavljeni iz več manjših elementov mnogoterih geometrijskih form, zaradi česar objekti delujejo konfuzno in necelovito.

1990–2000: MINIMALIZEM

S postmodernističnimi izgredi in absolutno svobodo prekine minimalizem. Večina predstavnikov tega obdobja, kot so Dieter Rahms, Jesper Morrison, Naoto Fukusawa in Maarten van Severen, samih sebe sicer ne imenuje minimalisti, temveč kvečjemu esencialisti. Trdijo namreč, da njihov glavni cilj ni samo redukcija elementov, form in barv, temveč prej vrnitev k bistvu objektov in njihovim funkcijam. Kaj točno to pomeni? Stol v prejšnjih desetletjih ni bil samo uporabni objekt, pač pa predvsem nosilec različnih simbolnih in kulturnih pomenov, ki mu postmodernizem doda še obilo dekorja, ki naj bi pomagal pri komunikaciji prav teh pomenov. V minimalizmu stol ponovno postane samo stol, skrčen na le tistih nekaj elementov, ki jih nujno potrebuje, da je prepoznan in funkcionira kot stol.

To še vedno močno prisotno in aktualno obdobje nemudoma prepoznamo po skromnosti, preprostosti in čistosti linij v nevtralnih tonih in naravnih materialih, med katerimi je pogosta uporaba kovine. Pohištvo je strogo nedekorirano, brez kakršnih koli tekstur, vzorcev in dodatkov, ki niso zares nujni. Zaradi tega nekoliko spominja na skandinavski dizajn. Obdobji se vseeno močno razlikujeta; minimalizem se ne ukvarja z demokratizacijo dizajna in povezovanjem z naravo, pač pa na bolj abstrakten način raziskuje, kako materializirati najbolj primitivno bistvo stola, mize, omare, skratka ideje posameznih objektov. Pohištvo se umakne v ozadje in za razliko od postmodernizma ni več kričeč poudarek prostorov.

Značilnosti minimalizma zelo dobro opiše naslov Morrisonove in Fukusawine razstave Super Normal (2006), ki ji je sledila istoimenska knjiga. Avtorja nam v knjigi predstavita izbor 200 predmetov znanih oblikovalcev, ki so tako vsakdanji, da pogosto ne dajejo vtisa, da so sploh bili oblikovani. Ravo ta »super normalnost« pa je njihova največja kvaliteta, za katero se skriva ogromno napora in premisleka, kako zavestno oblikovati pohištvene kose, ki s svojo lahkotnostjo in primitivnostjo postanejo povsem neopazni.

2000–2010: NIZOZEMSKI DIZAJN

Besedna zveza nizozemski dizajn je nastala po razstavi na pohištvenem sejmu v Milanu leta 1993. Okoli platforme Droog in Moooi so se zbirali številni mladi oblikovalci, npr. Gijs Bakker, Marcel Wanders, Piet Hein Eek, Maarten Baas, Hella Jongerius. Obdobje predstavlja družbeno-kulturni odziv na tedanje okoliščine pretirane produkcije in konsumerizma. Droog v nizozemščini pomeni neposreden in osnoven, pri čemer pa njihovi objekti vedno presenetijo, saj jih pogosto zaznamuje humorni preobrat.

Glavne značilnosti nizozemskega dizajna so konceptualnost, eksperimentalnost, inovativnost, nekonvencionalnost in sproščenost, vse pa je v prvi vrsti podrejeno pragmatičnosti. Smer je prepoznavna po (ponovni) uporabi, predelavi in prilagoditvi vsakdanjih objektov s težnjo k trajnostnemu oblikovanju. Mentaliteta nizozemskega dizajna daje prednost procesu pred končnim produktom. To oblikovalcu odvzema absoluten nadzor produkcije, zaradi česar je rezultat velikokrat prežet z nenačrtnimi in spontanimi pripetljaji. Podrobnejša analiza te smeri konceptualnega oblikovanja, ki na prvi pogled ni nič posebnega, odkrije večplastnost in provokativnost principov, ki spodbujajo h kritičnemu mišljenju.