Video intervju ob 60 letnici

Sta se na intervju s sedeža podjetja na avstrijskem Koroškem pripeljala skupaj?

J: Nisva skregana, a prišla sva vsak s svojim avtomobilom.
G: Službene in neslužbene opravke sva si na srečo razdelila, zato prihajava vsak iz svoje smeri.

Pa, če bi se, o čem bi se pogovarjala?

G: Spet bi reševala Rutarjev svet.
J: Danes bi gotovo uskladila misli, da ne bi kdo od naju na intervjuju povedal kakšne neumnosti.

Prve tri asociacije, ko rečem Rutar?

G: Dom, služba in ime.
J: Bravo, Gregor.

Sta direktorja skupine Rutar, a sta tudi oče in sin. Se vajini dogovorjeni poslovni termini pogosto razvlečejo v družinska kosila, večerje? Kako to deluje?

J: Če se ne bi poslovne debate razvlekle prav v vsako kosilo in večerjo, najbrž to ne bi bilo družinsko podjetje. Za vikend si praviloma dava mir. Kadar ga deklarirava za prostega, seveda.
G: Jaz pravzaprav v tem stapljanju poslovnega in osebnega življenja uživam. Dnevne diskusije se navadno končajo s konsenzom, ki se zgodi šele za večerjo in na katerega je pogosto vredno nazdraviti s kozarcem rdečega vina.
J: Kar je lahko nevarno, odločitve, poplaknjene s kozarcem vina, znajo biti napačne. (smeh)

Sedež podjetja je v Dobrli vasi v Avstriji. Tam ste bolj ali manj tudi doma. Zakaj imate to lokacijo tako radi?

J: Dobrla vas je moj dom, tu sem odraščal in imam še zdaj svojo hišo, v kateri stanujem. Na Koroškem sem se rodil. Glede tega nisem izbiral.
G: S to lokacijo povezujem naše koroško-slovenske korenine. Te so me oblikovale, so zanimive, iz človeka avtomatsko izvabijo način življenja »living on the edge« ali, preprosto, življenje na meji. Zdaj večino časa preživim v Ljubljani, a se kmalu nameravam seliti nazaj na Koroško.

Je prodaja pohištva in opreme težak poklic in zakaj?

G: Težak ni, lep je. Predvsem temelji na dobrem opazovanju ljudi, je rahlo voajerističen. To mi je všeč. Pri vsakemu projektu, ki ga skušaš s stranko izpeljati, to osebo spoznaš hitro in intenzivno, če si v tem dober, skoraj v dušo. Pogosto ti razložijo detajle njihovega vsakdana, kakšnih vrednot se držijo, kaj jih moti, kaj bi radi spremenili, kaj jim je všeč … Ker jih spoznaš, jim lahko pomagaš, svetuješ na poti do boljše bivanjske izkušnje. Mnogokrat se mi je zgodilo, da sem z ljudmi, ki so se mi tako odprli, postal dober prijatelj. Če te ljudje zanimajo, mene zagotovo, lahko trdim, da je naša panoga lepa. Ljudem prodajaš trajno zadovoljstvo.
J: Jaz bi rekel, da je to relativno. Če primerjam svoje začetke, ko sem sam prodajal in hodil h kupcem na dom, s trenutno situacijo, ko neprestano skrbimo za doseganje zastavljenih prodajnih ciljev, občutki niso ravno primerljivi. Naloge in napor, ki ga usmerimo v njihovo reševanje, so danes mnogo večji kot pred 40 leti.

Josef, na kaj ste v 60-letni zgodovini najbolj ponosni?

J: Najbolj sem ponosen, da nam je uspelo uresničiti cilje, ki jih na začetku poti nisem znal niti sanjati. In na to, da smo kljub krizam, ki jih je doživelo podjetje, znali družbo držati nad vodo, da imamo rezultate, ki so nam v ponos.
G: Če lahko dodam, bi rekel, da je največji uspeh to, da je bilo še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Avstriji stotine primerljivih prodajalcev pohištva, danes nas je manj kot deset.

Če ne bi bila direktorja Rutarja, kaj bi bila, kdo bi bila?

J: Moja pot bi morda šla v smer arhitekture. Za moj poklic sem se odločil 50 let nazaj, za priletnega človeka, v katerega sem zrasel, so taka formativna vprašanja malo težka. (smeh)
G: Jaz se še spomnim poletja pred maturo, ko sem se zadnji hip odločal, na katero fakulteto se bom vpisal. Nad posteljo sem zalepil tri listke. Na enem listku je pisalo gospodarstvo, na drugem listku je pisalo enologija in na tretjem je bila tudi arhitektura.
J: Drugi listek sem izmaknil in Gregorju malo pomagal. Na koncu se je odločil za študij gospodarstva in socialnih ved v Innsbrucku in ga nadaljeval v New Orleansu. Potem se je njegova pot odvila naravno, kamor se je.

Gregor, kdaj ste prvič začutili, da bi bili radi pomemben del družinskega podjetja?

G: Že kot otrok sem čutil, da se dogaja nekaj velikega. Spomnim se, da je moj oče vsaj štirikrat na teden šel v Ljubljano in me vsake toliko časa vzel s seboj. Šla sva, ko je bil dež in ko je bil sneg. Na Jezerskem vrhu sva vedno obtičala. Spomnim se, ko sem prvič prišel na Ljubljansko barje. Povsod je stala voda, iz nje pa se je dvigal gromozanski betonski blok, ki je iz tedna v teden rasel. Ko sem sam, ves majhen, hodil po teh neskončnih površinah z arhitekti in drugimi mojstri, mi je bilo jasno, da bo iz tega zraslo nekaj, kar mi bo zelo verjetno diktiralo življenje.
J: Se spomniš, ko je bil dan otvoritve salona na Rudniku, ko sva stala na strehi hiše? Časopisi so pisali, da je menda na dan otvoritve prišlo 20.000–30.000 ljudi. Parkirišče je bilo polno ljudi, ne avtomobilov. To je bilo že doživetje, očitno tudi za Gregorja, ne samo zame. Malo te stisne pri srcu, ko začutiš in veš, da se ravno tisti trenutek dogaja nekaj nepozabnega.

Kaj vas je prepričalo, da je Gregor pravi človek na čelu podjetja?

J: Morda se mi je to utrnilo ravno na tej strehi. Videl sem, da mu žarijo oči, da mu ni vseeno, ali tam stojiva sama ali imava 30.0000-glavo podporo množice. Z Gregorjem sva si preblizu, da bi lahko trdil, da je bil tisti trenutek odločilen. Tako velike reči ne nastanejo v trenutku.

Josef, kakšna je bila vizija, ko ste prevzeli posel?

J: Ko sem prevzemal posel, morate vedeti, da je bila to družba z 20–30 zaposlenimi. Vsi smo delali v hiši, kjer je še vedno sedež uprave v Dobrli vasi. Vizije so bile sprva majhne. Usmerjali smo se v rast, povečevanje prometa. Kmalu smo zrasli na 800 zaposlenih, torej vizija očitno ni bila slaba.

Gregor, kakšna pa je vizija sedaj, ko prevzemate posle vi?

G: Prej sem omenil, da sem živel na meji. Ne samo s Slovenijo, tudi z Italijo. Že kot majhen sem se naučil tekoče govoriti italijansko in posvojil pojem »Alpe Adria«. To idejo zajema tudi na novo zapisana vizija. Velik potencial za naše obratovanje vidimo ravno v dobrem prepoznavanju potreb kupcev v regiji, v kateri živimo. Delimo si iste vrednote, smo na več načinov povezani, zato verjamem, da smo lahko njihov dolgoročni soustvarjalec res osebnih bivanjskih rešitev, na katere bodo ljudje v svojih domovih lahko dolgo ponosni.

Kaj je temeljna zgodba Rutarja? V čem se najbolj razlikujete od konkurence?

G: Prvič, kjer obratujemo, smo lokalno in regionalno povezani. Drugič, smo podjetje v družinski lasti in se ne držimo samo znotraj uprave, temveč smo aktivni tudi na prodajnih mestih. Poznamo sodelavce, ki poznajo stranke, zato imamo dober vpogled v želje in pričakovanja strank. Tretjič; poglobimo se v cel projekt, ki nam ga stranka zaupa. Želimo jo dobro spoznati, želimo vedeti, kakšne prostorske težave rešuje, kakšnim slogom sledi, kako živi, zato lahko stranki bivanjsko rešitev spišemo na kožo. To je velika prednost.
J: Dodal bi samo še to. Res je, da smo družinsko podjetje, a delujemo v treh deželah. Imamo že določeno velikost, a smo kljub temu vključeni v nakupovalno mrežo, ki združuje okoli 200 evropskih pohištvenih družb. Preko te mreže nabavljamo celotno pohištvo. Skupno imamo na trgu velik tržni delež in več kot tri milijarde evrov prometa. S tako številko zlahka nastopamo na svetovnem trgu, kar nam hkrati daje moč, da držimo konkurenčne cene.

Gregor, kaj pomeni konkurenca?

G: To pomeni veliko spoštovanje do svojega načina dela in do dela drugih. Smo kot David zraven množice Goljatov, samih koncernov. Poskušamo ustvariti kakovostnejšo izkušnjo preko vseh točk dotika, kar je morda bolj preprosto, ker smo še vedno kompaktni. Trmasto vztrajamo pri svoji drugačnosti, smo bolj ljudski, bolj privlačni, bolj blizu.

Rutarjevi saloni so največje pohištvene površine v Sloveniji. Zakaj so ta velikost, volumen prostora, pa tudi to, da je pohištvo tako skrbno razstavljeno, pri prodaji tako pomembni?

G: Lepo je, če lahko izbiraš med 350 sedežnimi garniturami in če imaš pri tem podporo šolanih svetovalcev, ki s tabo radi padejo v debato in premlevajo izbiro vzorcev, materialov, sestavin, oblik. Kose pohištva ljudje izbiramo za dolgo časa, zato to počnemo z vso pozornostjo. Strankam želimo biti na voljo dolgoročno. To pomeni, da rastemo skupaj s potrebami ene in iste stranke skozi njena življenjska obdobja. Opremljamo otroško-mladinsko sobo, medtem ko nekdo drug pri 25 letih opremlja celotno stanovanje ali spet tretja pri 40-ih sestavlja interier hiše, gospodu z 80 leti pa recimo pomagamo izbrati optimalen fotelj za gledanje nacionalke. To lahko dobro počnemo samo na veliki površini.
J: Statistike kažejo, da povprečno hitreje menjamo avto kot kuhinjo. S tem hočem izpostaviti dejstvo, kako velika odločitev je nakup kuhinje za vsakega posameznika. In to ne glede na njeno vrednost. Ne glede na ceno jo boš gledal in v njej živel nadaljnjih 10 let. Zato je pomembno, da kuhinjo lahko izbereš v miru, v velikem preglednem salonu z vrhunsko pomočjo svetovalcev in tako čimbolj izključiš možnost napačne izbire.

Kateri je vaš najljubši kos pohištva?

J: Moj najljubši kos pohištva je zagotovo zofa, ker tam lahko počivam, globoko vdihnem in še globlje izdihnem.

Ali je ta zofa iz Rutarja?

G: Ali ste pozabili, s kom govorite? (smeh).

Najbrž sta v vsem tem času videla, srečala veliko domovanj brez duše. Kaj je tisto, kar domu daje dušo? Kdaj dom zaživi?

G: Recept ne obstaja. Duša domov pride s človekom. Mi mu lahko samo malce pomagamo, da jo boljše izrazi in se zato lažje počuti tako, kot si želi.